Nekatere poti si izberemo. Druge nas pokličejo.

Sem ženska, ki jo življenje vodi skozi tančice vidnega in nevidnega, skozi vprašanja, notranja prebujanja in iskanje tiste prvinske resnice, ki jo naša duša že pozna, um pa še vedno dvomi.

Delfini so me nagovarjali že v otroštvu, kot skrivnosten odmev nečesa, kar je globoko v meni čakalo na svoj čas.

Potem je prišla Sataya.

Ob neskončni modrini morja in zahajajočem soncu, se je pred menoj razprl svet podob, v obliki spiral in geometrijskih likov, prežetih z barvnimi žarki svetlobe. Kot da se je v tistem trenutku odprl portal v neznano, skozi katerega so se mi razkrivale svetlobne kode, oz. semena, ki so se zasidrala globoko v mojem bitju.

Skoraj dve leti pozneje je iz tišine prišel klic...

                            "Ustvari karte."

Sledila sem mu. Ne da bi poznala cilj, temveč z zaupanjem v nevidno nit, ki me je vodila. Tako so se rodile karte Duh Sataye, stvaritev, ki je postala del moje osebne poti in mojega globokega odnosa s Satayo. Ko sem se z njimi vrnila med delfine, sem ta trenutek doživela kot simbolično sklenitev kroga. Kot da se je nekaj, kar se je nekoč dotaknilo moje duše, skozi moje roke znova vrnilo k svojemu izvoru.

Danes vem, da ni treba razumeti vsega, kar nas pokliče. Včasih je dovolj, da prisluhnemo, odpremo srce in si dovolimo stopiti skozi vrata, onkraj znanega in zaupati skrivnostni poti, ki se razkriva pred nami.

Moja pot ni zgodba o vseh odgovorih. Je zgodba o zaupanju, da tistemu, kar je dolgo tiho spalo v meni, dovolim, da se prebudi, razpre svoja krila in zasije v svetlobi.

Sataya zame ni le lokacija na zemljevidu, temveč vrnitev domov. V tem svetem prostoru tišine, plesa z delfini in starodavne egiptovske modrosti so se v meni začela rojevati sporočila, ki jih danes držite v rokah. Vsaka karta je odsev tiste nebeške modrine in svetlobe, ki sem jo prejela v objemu morja.

Te karte so se rodile iz čiste ljubezni do Sataye – zame in morda še za koga drugega, ki išče svojo pot do notranjega miru in svetlobe.