Ksenija Poljanc

KDO SEM JAZ?

Sem ženska, ki je skozi življenje nosila mnogo neizrečenih občutkov in tihih hrepenenj. Ženska, ki je znala biti močna tudi takrat, ko je v sebi čutila krhkost. Ki je znala dajati, skrbeti, vztrajati in stati ob drugih, medtem ko je v globinah sebe še vedno iskala prostor, kjer bi lahko preprosto bila – jaz.

Moja pot ni bila vedno lahka. Že zgodaj sem spoznala, da življenje ne vpraša vedno, ali smo pripravljeni na njegove preizkušnje. Nekatere izkušnje so v meni pustile sledi, ki jih dolgo nisem znala razumeti. Naučila sem se prilagajati, marsikaj zadržati zase in včasih preslišati tisti tihi glas, ki je šepetal, da sem tudi jaz pomembna.

Toda nekje globoko v meni je vedno živelo nekaj, česar vsakdan ni mogel povsem utišati.

Občutljivost za nevidno. Hrepenenje po globljem smislu. Občutek, da življenje ni sestavljeno le iz tega, kar lahko vidimo, primemo ali razložimo. Da se za tančico vsakdanjosti skriva nekaj, kar lahko začutimo samo takrat, ko se zares umirimo in prisluhnemo sebi.

Vedno sem v sebi nosila bogat notranji svet. Svet sanj, simbolov, vprašanj in slutnje, da človek v sebi skriva veliko več, kot si upa priznati.

Prišel je tudi čas, ko sem se izgubila v sebi. Ko je teža vsega, kar sem nosila, postala prevelika in me je objela tema depresije. Kot bi se svet za trenutek odmaknil, jaz pa sem ostala sama s svojo tišino, utrujenostjo in vprašanji, na katera nisem več poznala odgovorov.

Toda včasih se prav tam, kjer se nam zazdi, da smo izgubili stik z življenjem, začne tiho prebujati želja, da bi znova našli pot do sebe.

Morala sem skozi svoje sence. Učiti sem se morala prepoznavati lastno vrednost, postavljati meje in razumeti, da ljubezen do drugih ne bi smela pomeniti pozabljanja nase. Da ni treba biti vedno močna. Da ranljivost ni šibkost. In da se včasih največji pogum rodi takrat, ko si dovolimo pogledati vase brez olepševanja.

Nisem ženska, ki bi poznala vse odgovore. Sem ženska, ki jih še vedno išče. Ženska, ki čuti, da nekje v meni obstaja še nekaj neodkritega, nekaj, kar še čaka, da dobi svoj glas.

Dolgo nisem vedela, kam me bo življenje odpeljalo. Nisem vedela, da me čaka Sataya. Nisem vedela, da bom nekoč ustvarila nekaj, kar bo nosilo delček moje notranje zgodbe.

Bila sem preprosto Ksenija.

Ženska z lastnimi sanjami, ranami, hrepenenji in tihim ognjem v sebi. Ženska, ki je počasi, skozi vse, kar ji je življenje prineslo, iskala pot do svoje resnice.

Danes vem, da se naše najpomembnejše zgodbe ne začnejo takrat, ko nas opazi svet. Začnejo se v tišini, ko si prvič dovolimo zares srečati sami sebe.

In morda sem morala najprej prehoditi dolgo pot skozi življenje, da sem se danes lahko približala tistemu delu sebe, ki me je v resnici ves čas čakal.